Mandragora, alrauna

Rastlina z bogato folkloro

Mandragora je nizka trajnica iz družine razhudnikovk (Solanaceae). Ima rozeto listov, rumenkaste plodove in debel, pogosto razvejen koren, ki lahko spominja na človeško telo. Prav ta oblika je spodbudila številne mite, od amuletov in ljubezenskih čarov do zgodbe, da koren pri izkopu kriči in ubije človeka.

Miti, zgodovina in nekdanja medicina

Teofrast, Jožef Flavij in drugi zgodnji avtorji so opisovali obrede pri izkopavanju korena. Znana je legenda o psu, ki naj bi izruval rastlino in umrl namesto lastnika. V srednjem veku so koren oblikovali v človeške figure, ga hranili kot amulet in povezovali s čarovništvom. Mandragoro so uporabljali tudi kot uspavalo, analgetik in sredstvo pri zgodnjih kirurških posegih. Ti opisi so pomembni za kulturno zgodovino, vendar ne dokazujejo varnosti ali učinkovitosti rastline.

Izvor, ime in človeška podoba korena

Zgodovinski viri pradomovino mandragore postavljala na območje današnjega Izraela ter opisovala širjenje prek Egipta in Grčije po Sredozemlju in proti vzhodu. Sodobni botanični viri posamezne vrste rodu Mandragora umeščajo v različne dele Sredozemlja in zahodne Azije; navedbe vse do Himalaje niso enotno sprejete. Pri nas je rastlina redka. Nemško ljudsko ime Hexenkraut pomeni »čarovniško zelišče«, ime Mandrake pa nosi tudi stripovski čarovnik, ki ga je ustvaril Lee Falk.

Debel, razvejen koren, imenovan tudi alrauna, lahko z domišljijo spominja na človeško telo. Korenine so zato dodatno rezljali v moške ali ženske figure. Amulete so oblačili v žamet in svilo, hranili v majhnih skrinjicah ter jih po ljudskem izročilu ob petkih kopali v rdečem vinu. Verjeli so, da zanemarjena alrauna prinaša nesrečo. Cesar Rudolf II., tudi češki in ogrsko-hrvaški kralj, naj bi posedoval več takšnih figur in zanje skrbno skrbel.

Obredi izkopavanja: Teofrast in Jožef Flavij

Teofrast je opisoval obredno izkopavanje, pri katerem naj bi človek rastlino trikrat obhodil z mečem, obrnjen proti zahajajočemu soncu, pomočnik pa naj bi plesal in pel ljubezenske pesmi. Takšne podrobnosti kažejo na magijsko izročilo in ne na resnično botanično nevarnost pri izkopavanju.

Jožefu Flaviju iz 1. stoletja so nekateri pripisovali še bolj dramatičen opis ognjenordečega korena, ki naj bi zvečer oddajal rdeče žarke, se upiral človeku in ob dotiku prinašal smrt. Po pripovedi naj bi ga bilo treba skoraj povsem odkopati, nanj privezati psa in dopustiti, da ga izruva ter pogine namesto človeka; šele nato naj bi bil koren varen za pripravo izvlečka. Flavijevo besedilo govori o skrivnostni rastlini baaras; njena enačitev z mandragoro ni gotova. Gre za legendo, ne za navodilo ali zgodovinsko potrjeno ravnanje.

Amuleti, preganjanje in ljudska verovanja

V srednjem veku naj bi nošenje alraune bojevniku zagotavljalo neranljivost in natančen zadetek. Posebno moč so pripisovali korenini, ki je rasla pod vislicami; legenda je njen nastanek povezovala s telesnimi tekočinami obešenega človeka. Zaradi posedovanja takšnih korenin so bile v času pregona čarovnic obtožene in kaznovane številne ženske. Tudi Ivano Orleansko so njeni sodniki povezovali z domnevnim amuletom mandragore; ista Cerkev jo je stoletja pozneje razglasila za svetnico. Te obtožbe govorijo predvsem o mehanizmih preganjanja, ne o dejanski uporabi rastline.

Nekdanja medicina, plodnost in omamljanje

Kljub veliki strupenosti so korenino v ljudski medicini uporabljali kot skoraj univerzalno zdravilo. Starogrški zdravniki so jo povezovali s pozabo skrbi; začasna amnezija je mogoča posledica antiholinergičnega učinka, vendar ne pomeni zdravljenja duševne stiske. Rumenkaste plodove so polagali v egipčanske grobnice ter jih povezovali z ljubeznijo in plodnostjo. Svetopisemske omembe mandragor se prav tako nanašajo predvsem na plodnost in ljubezen, ne zanesljivo na uspavalo.

V starejših virih se pojavljajo domneve, da so vino z izvlečkom mandragore uporabljali za omamljanje sovražnikov, srednjeveški kirurgi pa za zmanjševanje bolečine. Rastlina je slovela tudi kot afrodiziak in morebitna sestavina »čarovniških masti«. Ti načini uporabe so bili nevarni: razlika med omamo, delirijem, komo in smrtjo je pri neenakomerno odmerjenih tropanskih alkaloidih lahko zelo majhna.

Zakaj je strupena?

Mandragora vsebuje tropanske alkaloide, predvsem hiosciamin oziroma atropin in skopolamin. Ti zavirajo muskarinske acetilholinske receptorje ter lahko povzročijo suhost, razširjene zenice, hiter utrip, pregrevanje, zastajanje urina in delirij. V nasprotju s klasičnim psihedelikom oseba v deliriju pogosto ne prepozna, da so prividi neresnični.

Količine in stari podatki

Nekateri zgodovinski viri navajajo približno 0,4 % tropanskih alkaloidov v posušenem korenu. Podatek je zgodovinska navedba, ne kot stalna kemijska sestava ali podlaga za odmerjanje. Vsebnost se lahko močno razlikuje med vrsto, rastlino in posameznim delom rastline. Zato ni mogoče določiti varne domače količine. Plodovi, listi in koren niso varni za samozdravljenje.

Znaki zastrupitve

• suha usta, težko požiranje, vroča in suha koža;
• razširjene zenice, zamegljen vid in občutljivost na svetlobo;
• hiter utrip, bolečina v prsih, nihanje krvnega tlaka;
• zastajanje urina, zaprtje ali bolečina v trebuhu;
• nepovezan govor, vznemirjenost, prividi, nevarno vedenje in amnezija;
• krči, koma, odpoved dihanja ali smrt.

Mit o »serumu resnice«

Skopolamin se v popularni kulturi pogosto predstavlja kot sredstvo za »pranje možganov« ali popolno podrejanje volje. To je zavajajoče. Zastrupitev lahko povzroči zmedenost, zaspanost, dezorientacijo in amnezijo, vendar osebe ne spremeni v zanesljivo vodljiv ali resnicoljuben vir. Takšne razlage zmanjšujejo resnost zastrupitve in so lahko podlaga za zlorabe.

Če je nekdo rastlino zaužil

• Takoj pokličite 112 in povejte, da sumite na rastlino s tropanskimi alkaloidi.
• Ne izzivajte bruhanja in ne dajajte alkohola, uspaval ali drugih zdravil.
• Osebo umaknite iz vročine, prometa, vode in višine ter je ne puščajte same.
• Če je nezavestna in diha, jo položite na bok; ob prenehanju dihanja sledite navodilom dispečerja.
• Če je varno, shranite fotografijo ali vzorec rastline za zdravstveno osebje.

Interakcije s kanabisom in kanabinoidi

Primerjave niso priporočilo za kombiniranje. Pri zastrupitvi ne poskušajte učinkov »zdraviti« z drugo psihoaktivno snovjo.

Duševno zdravje

Delirij lahko spremljajo strah, nasilno ali tvegano vedenje in popolne luknje v spominu. Po dogodku so možni tesnoba, sram in travmatski odziv. Če se zmedenost, prividi, nespečnost, paranoja ali samomorilne misli nadaljujejo, je potreben zdravniški oziroma psihiatrični pregled.

Starejši odrasli, otroci in zdravila

Otroci in starejši so posebej občutljivi. Pri starejših se poveča nevarnost padcev, motenj ritma, zastajanja urina in dolgotrajnega delirija. Učinke lahko okrepijo nekateri antihistaminiki, zdravila za mehur, Parkinsonovo bolezen, slabost, spanje in duševne motnje. Zdravstvenemu osebju pokažite celoten seznam zdravil.

Viri in nadaljnje branje

• NCBI Bookshelf: Anticholinergic Toxicity
• Tropanski alkaloidi kot zdravilne naravne učinkovine in njihovi derivati
• Fitokemična raziskava rodu Mandragora
• Pregled fitokemije in tradicionalnih uporab Mandragora officinarum
• EFSA: znanstveno mnenje o tropanskih alkaloidih v hrani in krmi

Zgodovinska vira: Marko Nicović, Opojne droge (1989); Ljubiša Grlić, Svijet halucinogenih droga (1989). Miti in zgodovinski opisi so ločeni od sodobnih zdravstvenih dokazov.