Čarovniške masti

Med zgodovino, literaturo in toksikologijo

Pripovedi o letenju, spreminjanju v živali, srečanjih z demoni in sabatih so nastajale v okolju verskega strahu, folklore, prisilnih priznanj in mučenja. Nekateri opisi so lahko povezani tudi z delirijem zaradi strupenih rastlin, vendar tega ni mogoče uporabiti kot enotno razlago preganjanja čarovnic. Zgodovinski zapisi pogosto ne ločujejo med dejanskim pripravkom, govoricami, literarno podobo in izjavo, izsiljeno pod mučenjem.

Zgodovinske pripovedi

Zgodovinski viri opozarjajo, da evropsko izročilo v nasprotju z nekaterimi območji Amerik ne pozna veliko rastlin, katerih učinek bi bilo mogoče preprosto opisati kot »čisto halucinogen«. Pogosteje gre za zelo strupene rastline, zlasti iz družine razhudnikovk (Solanaceae), pri katerih so prividi del nevarne zastrupitve in delirija. V kronikah so takšne pojave pogosto razlagali kot obsedenost z demoni.

Ena od pripovedi govori o Lizi, hčeri bavarskega pastorja iz 16. stoletja. Po zapisu naj bi se udeležila polnočnega srečanja, zaužila zvarek in bila premazana z zeleno »čarovniško mastjo«. Sledili naj bi prividi pekla, letenja na metli in spolnih srečanj s hudičem. Ko je pripovedovala očetu, so bile druge domnevne udeleženke zaslišane in mučene, nato pa usmrčene. Zgodbe ni mogoče obravnavati kot zanesljivo poročilo o farmakologiji: nastala je v okolju vraževerja, spolnega nasilja in priznanj, izsiljenih z mučenjem. Kljub temu je zgodba del zgodovine evropskih predstav o čarovništvu.

Motiv spreminjanja v živali je starejši od srednjega veka. Rimski pisec Apulej je v Zlatem oslu opisal Pamfilo, ki si telo namaže z oljem oziroma mastjo, nato pa se v literarni pripovedi spremeni v sovo. Petnajst stoletij pozneje je Giambattista della Porta v delu Magia naturalis pisal o mazilih, po katerih naj bi se ljudje spreminjali v živali, plavali kot ribe ali leteli kot ptice. Gre za literarne in zgodovinske motive, ne za preverjene dogodke.

Francoski pravnik in politični mislec Jean Bodin (1529–1596) je v navodilih o čarovniških procesih najdene masti obravnaval kot razlog za mučenje. Zagovarjal je skrajno nasilne metode, tudi nad otroki obtoženih. Njegovi zapisi kažejo, kako so bili predmeti vsakdanje rabe in telesa žensk uporabljeni kot »dokazi« v sistemu institucionalnega nasilja; ne dokazujejo dejanske sestave mazil.

Katere rastline se omenjajo?

Najpogosteje se omenjajo mandragora (Mandragora officinarum), datura oziroma kristavec (Datura spp.), volčja češnja (Atropa belladonna) in črni zobnik (Hyoscyamus niger). Vse lahko vsebujejo tropanske alkaloide. Starejša vsebina našteva še vodno trobeliko (Cicuta virosa), pikasti mišjak (Conium maculatum), navadno zeleno (Apium graveolens), peteršilj (Petroselinum crispum) in pravi kolmež (Acorus calamus). Omenjene so tudi živalske in simbolične sestavine, kot so žuželke, krastače, kuščarji, kače, netopirji in kri. Seznam iz kronike ni dokaz, da je bila posamezna snov dejansko uporabljena ali farmakološko aktivna.

Ali lahko učinkovine prehajajo skozi kožo?

Skopolamin se v sodobni medicini res uporablja v natančno odmerjenem transdermalnem obližu, zato je prehod skozi kožo mogoč. To ne pomeni, da je zgodovinsko mazilo predvidljivo: rastlinska koncentracija, topilo, poškodovana koža in mesto nanosa lahko močno spremenijo absorpcijo. Nanašanje domačega pripravka na sluznico ali poškodovano kožo je posebej nevarno.

»Letenje« in delirij

Atropin, skopolamin in hiosciamin lahko povzročijo zelo žive privide, občutek lebdenja, izgubo orientacije in amnezijo. Oseba lahko dogajanje doživi kot povsem resnično. To je antiholinergični delirij, ne nadzorovana psihedelična izkušnja. Spremljajo ga lahko pregrevanje, hiter utrip, zastajanje urina, krči, koma in smrt.

Pregoni čarovnic in odgovornost do žrtev

Na deset tisoče ljudi, večinoma žensk, je bilo v Evropi usmrčenih zaradi obtožb čarovništva. Psihoaktivne rastline ne pojasnijo političnih, verskih, družbenih in spolnih mehanizmov preganjanja. Jean Bodin je na primer zagovarjal mučenje in smrtne kazni; njegovi zapisi so dokaz institucionalnega nasilja, ne zanesljiva toksikološka dokumentacija.

Salem in hipoteza o rženem rožičku

Linnda Caporael je leta 1976 predlagala, da bi simptome v Salemu lahko povzročil ergotizem zaradi rži, okužene z glivo Claviceps purpurea. Hipoteza je postala priljubljena, vendar so jo zgodovinarji in toksikologi močno kritizirali: razporeditev primerov in številni opisani znaki ne ustrezajo pričakovanemu izbruhu ergotizma. Zato je pravilno predstavljena kot sporna hipoteza, ne kot dokazano dejstvo.

Krastače in bufotenin

Nekatere krastače izločajo obrambne snovi, ki lahko vsebujejo bufotoksine in pri nekaterih vrstah tudi 5-MeO-DMT. To ne potrjuje, da so bile krastače farmakološko aktivna sestavina evropskih mazil. Dotikanje, zaužitje ali izpostavljanje živali je lahko nevarno za človeka in škodljivo za žival.

Če je nekdo uporabil neznano mazilo

• Odstranite onesnažena oblačila in preprečite nadaljnji stik, vendar se zaščitite z rokavicami.
• Kožo sperite z mlačno vodo in blagim milom; ne drgnite agresivno.
• Ne dodajajte alkohola, kanabisa, uspaval ali drugih snovi.
• Ob zmedenosti, razširjenih zenicah, vroči koži, hitrem utripu, krčih ali neodzivnosti pokličite 112.
• Embalažo, seznam sestavin ali fotografijo rastline predajte zdravstvenemu osebju.

Interakcije s kanabisom in kanabinoidi

Primerjave niso priporočilo za kombiniranje. Pri sumu zastrupitve ne poskušajte simptomov »uravnotežiti« z drugo snovjo.

Duševno zdravje in ranljivost

Delirij lahko povzroči grozo, nevarno vedenje in popolne luknje v spominu. Po dogodku so možni tesnoba, sram in travmatski odziv. Če se zmedenost, prividi, nespečnost ali samomorilne misli nadaljujejo, je potreben zdravniški oziroma psihiatrični pregled. Otroci in starejši so posebej občutljivi na antiholinergične učinke.

Viri in nadaljnje branje

• Tropane Alkaloids: Chemistry, Pharmacology, Biosynthesis and Production
• NCBI Bookshelf: Anticholinergic Toxicity
• Ergotism and the Salem witch panic: a critical analysis
• MedlinePlus: transdermalni skopolamin

Zgodovinska vira: Marko Nicović, Opojne droge (1989); Ljubiša Grlić, Svijet halucinogenih droga (1989). Stare recepte in pričevanja obravnavamo kot zgodovinsko gradivo, ne kot dokaz ali navodilo.