Akée, Yato in Epéna

Rastline in imena

Zgodovinski viri omenjajo vrste Virola calophylla, Virola elongata oziroma njen sinonim V. theiodora ter druge sorodne vrste iz družine muškatovk (Myristicaceae). Črkovanje imen akée oziroma yakée, yato, epéna, hakudufha in paricá se med jeziki, skupnostmi in zapisi raziskovalcev razlikuje. To niso nujno imena istega recepta.

Kulturni in zgodovinski kontekst

Theodor Koch-Grünberg je v začetku 20. stoletja opisal obredni pripravek z območja Orinoka. Adolpho Ducke, Georg Seitz in Richard Evans Schultes so pozneje dokumentirali uporabo smole ali notranje skorje vrst Virola med različnimi amazonskimi ljudstvi. Nekateri pripravki vsebujejo tudi rastlinski pepel ali dodatke. Ti zapisi so pomemben del etnobotanike, vendar ne pomenijo, da so vsi praški kemično enaki ali varni zunaj kulturnega okvira.

Zapisi raziskovalcev in razvoj poimenovanj

Nemški antropolog Theodor Koch-Grünberg je leta 1909 poročal o psihoaktivnem pripravku, ki so ga nekatere domorodne skupnosti ob Orinoku uporabljale pri obredih. Po njegovem opisu so ga skozi votlo trsko njuhali predvsem plemenski vrači, nato pa so sledili intenzivno gibanje, ples in smeh. Pripravek je zapisal pod imenom hakudufha. Opis odraža pogled raziskovalca tistega časa in ga je treba brati kritično ter ob spoštovanju skupnosti, ki jim praksa pripada.

Brazilski botanik Adolpho Ducke je leta 1939 opozoril, da ne gre za isto rastlino kot pri prašku cohoba. Izvor je povezal z drevesi rodu Virola, imeni yato in epéna pa z različnimi skupnostmi. Nemški raziskovalec Georg Seitz je med odpravami v letih 1955–1965 med ljudstvom Yanomami, v starejših virih imenovanim Waika, opisal epéno iz notranje skorje vrste Virola calophylloidea.

Etnobotanični zapisi podrobno navajajo postopek: ostrgano notranjo skorjo so zbirali na palmovih listih, jo sušili nad majhnim ognjem in zmleli, nato pa ji v nekaterih tradicijah primešali alkalni pepel drugega drevesa, imenovan ama asita. Drug opis govori o vodnem izvlečku skorje, zgoščenem v glineni posodi, in o uporabi cevk iz trsta ali ptičje kosti. Gre za zgodovinski zapis, ne za navodilo; napačna rastlina, različen pepel in neznana vsebnost alkaloidov pomenijo resno nevarnost.

Ameriški etnobotanik Richard Evans Schultes, ki je dolga leta raziskoval rastline Amazonije in živel med domorodnimi skupnostmi, je opisal rdečkasto smolo iz notranje skorje z dodatkom pepela. Zabeležil je tudi imeni yakée in paricá ter uporabo več vrst družine muškatovk (Myristicaceae). Kot vir pepela se navaja drevo Elizabetha princeps; gre za drevo, ne za mah.

V starejših etnografskih zapisih je omenjena tudi uporaba smole nekaterih vrst Virola kot strupa za puščice. To kaže, da ista rastlina v različnih okoljih ni imela le ene vloge in da tradicionalne uporabe ni mogoče poenostaviti na sodobno kategorijo »droge«.

Opisani so močna vznemirjenost, nehoteni gibi in krči, trzanje obraznih mišic, izguba koordinacije, bruhanje, vidni prividi ter poznejši globok spanec. Zabeležene so tudi težke zastrupitve med ljudmi, ki so pripravek preizkušali zunaj tradicionalnega okvira. Ti opisi so danes vključeni v razdelek o tveganjih in jih ne smemo predstavljati kot pričakovan ali varen potek.

Kaj lahko vsebujejo?

V vrstah Virola so našli DMT, 5-MeO-DMT, bufotenin in druge spojine, vendar se razmerja razlikujejo med vrsto, delom rastline in vzorcem. Nekateri starejši viri so učinek pripisovali kombinaciji triptaminov in miristicina. Sodobni podatki bolj podpirajo osrednjo vlogo triptaminov; miristicin ni zanesljiva razlaga značilnega hitrega psihedeličnega učinka. Neznana botanična vrsta pomeni tudi neznano farmakologijo.

Možni učinki in zapleti

• hiter in intenziven pojav sprememb zaznavanja, časa, telesa in občutka sebe;
• močna čustva, strah, panika, zmedenost ali izguba orientacije;
• slabost, bruhanje, tresenje, omotica ter povišan utrip ali krvni tlak;
• krči, izguba koordinacije, padec ali neodzivnost;
• draženje, krvavitev in poškodba nosne sluznice zaradi praška, pepela ali vpihovanja;
• pri pripravkih s 5-MeO-DMT možna nenadna izguba zavesti, bruhanje in nevarnost zadušitve.

Zakaj je vpihovanje dodatno tvegano?

Pri tradicionalni uporabi lahko druga oseba prašek vpihne skozi cevko. Tako je začetek zelo hiter, količino pa je težko nadzorovati. Trdi delci in alkalni pepel lahko poškodujejo sluznico, deljenje cevk pa lahko prenese okužbe. Oseba, ki hitro izgubi nadzor nad telesom, je izpostavljena padcu ali aspiraciji izbruhane vsebine.

Posebej nevarne interakcije

5-MeO-DMT, DMT in bufotenin delujejo na serotoninski sistem. Kombinacije z zaviralci MAO, nekaterimi antidepresivi, tramadolom, dekstrometorfanom, MDMA, amfetamini, metamfetaminom, kokainom in drugimi serotonergičnimi ali stimulativnimi snovmi lahko povzročijo resen zaplet. Če sestava ni znana, odsotnosti zaviralca MAO ali drugih dodatkov ni mogoče predpostaviti. Zdravil ne ukinjajte sami.

Interakcije s kanabisom in kanabinoidi

Primerjave niso priporočilo za kombiniranje. Neposrednih kliničnih podatkov je malo.

Duševno zdravje, soglasje in okolje

Osebna ali družinska zgodovina psihoze, bipolarne motnje ali manije poveča tveganje. Zaradi hitrega nastopa lahko oseba v nekaj trenutkih izgubi sposobnost odločanja ali zaščite lastnih meja. Spremljevalec mora ostati trezen, preprečiti dostop do vode, ognja, prometa in višine ter poznati nujni načrt. Spremenjeno stanje zavesti ne omogoča veljavnega soglasja za spolni stik.

Starejši odrasli in zdravstvena stanja

Pri starejših so posebej pomembni srčne bolezni, visok krvni tlak, padci in sočasna uporaba več zdravil. Epilepsija, bolezni jeter ali ledvic ter nosečnost povečajo negotovost. Pri neznanem pripravku zdravstvenemu osebju povejte vsa imena rastlin, dodatkov, zdravil in drugih snovi.

Viri in nadaljnje branje

• Etnofarmakološka raziskava vrste Virola elongata
• Pregled raziskav o 5-MeO-DMT
• Interakcije psihoaktivnih triptaminov s prenašalci biogenih aminov

Zgodovinska vira: Marko Nicović, Opojne droge (1989); Ljubiša Grlić, Svijet halucinogenih droga (1989). Stari postopki priprave so povzeti zgodovinsko, ne kot navodilo.