Botanično ime
Praške izdelujejo iz skorje dreves rodu Virola (V.calophylloidea, V. calophylla, V. elongata)je dreves rodu Virola (V.calophylloidea, V. calophylla, V. elongata)
Druga imena
Hakudufha
Domovina
Južna Amerika, tudi Kolumbija in področje reke Orinoco v Venezueli,ter severno od Rio Negra v Braziliji.
Kratka zgodovina
Nemški antropolog Theodor Koch-Grünberg je leta 1909 poročal o psihoaktivni drogi, ki so jo nekateri domorodci s področja reke Orinoco uživali pri obredih. Drogo so njuhali izključno plemenski vrači skozi votlo trsko in takoj začeli divje skakati, plesati in vreščati od smeha. To halucinogeno sredstvo tamkajšnji Indijanci imenujejo hakudufha. Pridobivajo ga iz ostrgane skorje drevesa, ki jo kuhajo z vodo v glinenih loncih, dokler voda popolnoma ne izhlapi.Ostanek v istem loncu kuhajo na majhnem ognju in inhalirajo s pomočjo bambusove cevke v obliki črke V.
Nekateri si s pomočjo druge osebe vpihujejo drogo v nos skozi votlo ptičjo kost. Brazilski botanik A. Ducke je leta 1939 ugotovil, da ne gre za isto rastlino, kot pri prašku cohoba. Za njeno pripravo se uporablja drevo iz džungle, ki pripada rodu Virola. Za to drogo je med plemeni našel naziva yato in epéna . Zdi se, da je isto drogo opisal nemški raziskovalec Georg Seitz, ki je med leti 1955-65 opravil več ekspeedicij med Waika Indijanci. Odkril je, da ta plemena njuhajo prašek z imenom epéna, ki ga pridobivajo iz skorje drevesa Virola calophylloidea. Notranji del skorje tega redkega drevesa se ostrga, ostružki se zberejo na palmove liste in nato prenesejo v vas, kjer jih posušijo nad majhnim ognjem. Po dolgotrajnem sušenju ostružke zmeljejo v prah. Medtem pripravijo še drugo sestavino praška, ki jo imenujejo ama asita.
Amo asito pridobivajo iz skorje visokega drevesa. Nastrgano in posušeno skorjo zakurijo, ostali pepel pa zmešajo z epéno. Četrti raziskovalec ameriški etnobotanik Richard E. Schultes je v pragozdovih Amazonke 12 let živel z indijanskimi plemeni. Po njegovem opisu gre za neko vrsto rdeče smole, ki se pripravlja z mešanjem nastrgane notranje skorje omenjenega drevesa, z dodatkom pepela. Zabeležil je tudi dve drugi imeni, ki so jih domorodci uporabljali za praške: yakée in paricá. Dokončno je identificiral poreklo teh praškov.Za pridobivanje tega halucinogenega sredstva, služijo skorje treh dreves iz družine Myristicaceae, pepel pa pridobivajo iz skorje mahu Elisabetha princeps.
Zanimivosti
Zanimivo je, da Waika Indijanci uporabljalo smole iz skorje Virola kot strup za puščice.
Delovanje
Pri zaužitju te droge se najprej pojavi močna vznemirjenost, nato nastopijo krči v udih, trzajo tudi obrazne mišice. Nemogoče postane uskladiti gibe mišic, pojavi se bruhanje, vizualne halucinacije, na koncu pa nastopi globok sen. Droga drugače ni niti najmanj nenevarna. Zabeleženi so težki primeri zastrupitve med poskuševalci Mehanizme delovanja in sestavine te droge so bili predmet mnogih preučevanj. Najprej so znanstveniki njen učinek pripisovali predvsem prisotnosti miristicina, strupene učinkovine, ki je značilna za mnoge vrste družine Myristicaceae (prisotna je tudi v muškatnem orehu). Kasneje so v skorji večine vrst Virola dokazali dimetiltriptamin (DMT) in nekaj drugih sestavin triptaminske strukture. Tudi tu lahko najdemo sestavine specifičnega halucinogenega delovanja kot pri drogah teonanacatl, ololiuqui in cohoba. Danes prevladuje mišljenje, da izvira karakteristično delovanje drog pridobljenih iz Virola vrst iz kombiniranega efekta triptaminskih spojin in miristicina, pri čemer ima dominanten učinek dimetiltriptamin.
LITERATURA: Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb 1989
Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989